Po podatkih SURS-a smo napravili primerjavo prihodov in nočitev turistov v Občini Velike Lašče in v sosednji Občini Bloke in sicer za obdobje zadnjega županskega mandata, to je 2014 - 2017 (za leto 2018 podatkov še ni). Za Občino Bloke so prihodi turistov označeni s črnim stolpcem, prenočitve turistov pa s sivim stolpcem. Za Občino Velike Lašče pa so prihodi turistov označeni z modrim stolpcem, prenočitve turistov pa z zelenim stolpcem. 

Pri Občini Bloke je lepo razvidna vsakoletna rast prihodov in nočitev turistov. Stolpcev za Občino Velike Lašče ni opaziti, saj so podatki enaki 0 in je torej višina stolpcev enaka nič.

Za Občino Bloke lahko ugotovimo, da je v tem obdobju doživela skokovito rast v višini - 363%. Za Občino Velike Lašče pa lahko ugotovimo, da obstaja trdna kontinuiteta pri 0%.

               

Rok Borštnik

Uradna definicija Svetovne turistične organizacije: 

»Turizem so aktivnosti, ki so povezane s potovanjem in z bivanjem oseb izven običajnega življenjskega okolja najmanj en dan in ne več kot eno leto zaradi preživljanja prostega časa (dopust, počitnice, potovanja), poslov ali drugih motivov« 

Po uradni definiciji turizem v Občini Velike Lašče ne obstaja. Le 30 km severno od Velikih Lašč pa beležijo nove in nove turistične rekorde. Ljubljana ima že več kot 1,5 milijona turističnih nočitev letno. Velike Lašče pa jih obišče natanko 0.

https://www.visitljubljana.com/sl/medijsko-sredisce-b2b/sporocila-za-javnost/2017-je-bilo-rekordno-leto-za-ljubljanski-turizem/

 

Rok Borštnik

 
 
 
 

»Grad Turjak predstavlja poleg Trubarjeve domačije na Rašici in Levstikovega doma v Velikih Laščah nedvomno  osrednjo  lokacijo  kulturnoturistične  ponudbe v občini Velike Lašče.«

Občina Velike Lašče ima izjemno kulturno in zgodovinsko dediščino. Tu so Trubarjeva domačija, grad Turjak, velikolaška kulturna pot (Trubar-Levstik-Stritar) z zanimivimi objekti in zgodovinskim ter literarnim sporočilom, sakralna dediščina, Levstikov dom v Velikih Laščah kot osrednji hram kulture, naravno zgodovinska dediščina z rimskim zidom in sušilnico sadja na Gradežu, neokrnjene lepote narave, odlično organizirana društva ter nenazadnje pestra kulinarična ponudba. Žal od ustanovitve občine v letu 1994 ni bilo doseženega soglasja o načinu upravljanja tega našega skupnega bogastva. Še najbližje temu je bilo delovanje Javnega zavoda Trubarjevi kraji v letih 2007 - 2015, vendar je bil zavod kljub ostremu nasprotovanju dela "kulturne javnosti" ukinjen in vse njegove aktivnosti so se ponovno vrnile pod nadzor in upravljanje občinske uprave.

Dilema obstaja. Na eni strani je težnja (vsakokratnega) občinskega vodstva po "nadzoru" in neposrednim upravljanjem. Na drugi strani je zakonodaja, ki tovrstni način organiziranja sicer dopušča, vendar ga obenem omejuje na strani državnega sofinanciranja in upravljavskih razmerij. Ključno pri vsem skupaj pa je različno (ne)razumevanje  lokalne  samouprave.  Poslanstvo  občinske uprave prav gotovo ne more biti v opravljanju tovrstnih nalog. Osnovna naloga občinske uprave bi namreč morala biti zagotavljanje pogojev za delovanje akterjev lokalne samouprave, torej posameznikov, društev in organizacij. In ne izvajanje!

Na "občinski" način je seveda mogoče prireditve in dejavnosti res izpeljati najbolj ekonomično. Občina predlaga, občina financira, občina izvaja... Društva in organizacije pa so le bolj ali manj poslušni izvrševalci idej občinske uprave. Karikirano: če koga zanima "visoka"  kultura,  lahko  občina  preprosto  organizira prevoz  v  Ljubljano  in  tovrstnim  apetitom  je  za  občinski proračun najceneje ugodeno. Za vodenje lokalnih prireditev pa se najame izšolanega voditelja in ni potrebno  vzgajati  svojih  kadrov  preko  dolgoletnega oblikovanja v okviru domačih društev. Pri čemer se nikoli ne ve, kaj ti bo kakšen domači "samovoljnež" lahko ušpičil. Podobno velja za vsa lokalna društva, ki so v veliki meri sofinancirana le iz občinskega proračuna, ter preostale lokalne organizacije, ki se poskušajo dokazati z aktivnostmi na kulturno-turističnem področju.

Je to cilj in namen lokalne samouprave?

Velikolaška pokrajina, Trubar, Turjaški in tukajšnji razumniki  si  vendarle  zaslužijo  svojemu  zgodovinskemu pomenu primerno organizirano kulturno-turistično okolje, ustrezno predstavitev, vizijo, promocijo ter  tudi  trženje.  Za  začetek  velja  ponovno  razmisliti - javni zavod ali občinska uprava. Morda celo kaj drugega.

 

Javni zavod Trubarjevi kraji

Glede  na  ustni  dogovor  z  Ministrstvom  za  kulturo je Občina Velike Lašče v letu 2007 ustanovila Javni zavod za kulturo in turizem Občine Velike Lašče  - Trubarjevi  kraji,  ki  naj  bi  poleg  upravljanja  s Trubarjevo domačijo na Rašici (spomenik lokalnega pomena v občinski lasti) postal tudi uradni upravljavec gradu Turjak (spomenik državnega pomena v lasti države). Zakonodaja namreč omogoča brezplačni prenos  upravljanja  državne  lastnine  zgolj  na  javne zavode (in to brez razpisov). Pri tem je potrebno poudariti, da gre pri tem le za prenos upravljanja, lastnina  in  dolžnost  investicijskega  vzdrževanja  ostaneta lastniku (državi).

Javni zavod Trubarjevi kraji je gospodaril s Trubarjevo domačijo na Rašici (odprtje v letu 1986) in gradom Turjak od leta 2007 dalje. Operativno ga je vodil direktor, nadziral ga je svet zavoda, občina kot ustanovitelj  pa  je  zagotavljala  svoj  vpliv  in  stališča preko  sveta  zavoda.  Financiranje  Javnega  zavoda Trubarjevi  kraji  je  bilo  delno  zagotovljeno  s  strani Občine Velike Lašče (skupaj s sredstvi iz občinskih razpisov približno 20.000 EUR), delno tudi s strani Ministrstva za kulturo preko 67. člena Zakona o uresničevanju  javnega  interesa  za  kulturo.  Na  ta  način je zavod od leta 2011 dalje pridobil letno še nadaljnjih 20.000 EUR. Približno 60.000 EUR zavodovega proračuna  pa  so  predstavljala  sredstva,  pridobljena na trgu z lastnim programom in dejavnostjo. Na letni ravni je imel tako zavod na razpolago približno 100.000 EUR. In to za organizacijo vodenega obiska približno 9.000 obiskovalcev Trubarjeve domačije in približno 6.000 obiskovalcev gradu Turjak, pa še za vse  kulturne,  izobraževalne  in  turistične  prireditve, osebne dohodke, vzdrževalne stroške gradu in domačije ter materialne stroške. Ob zgolj dveh zaposlenih (kustodinji in vodiču), je bil finančni položaj tak, da se je vsa preostala dejavnost z direktorstvom na čelu opravljala honorarno ali celo brezplačno. Zavod ni bil zadolžen in je posloval pozitivno.

Delovanje javnega zavoda se je zaključilo 1. oktobra 2015, ko je Občinski svet Občine Velike Lašče obravnaval  Odlok  o  ukinitvi  Javnega  zavoda  Trubarjevi kraji in ga z večino glasov sprejel. V januarju 2016 je Občina Velike Lašče uradno vrnila še vse ključe  gradu  Turjak  lastniku  gradu  Ministrstvu  za kulturo  in  tako  zaključila  tudi  z  neformalnim  upravljanjem gradu. Zgodba je bila tako za Občino Velike Lašče končana. Grad je za obiskovalce še vedno do nadaljnjega  zaprt,  s Trubarjevo domačijo gospodari občina sama.

 

Posledice ukinitve Javnega zavoda Trubarjevi kraj

Z ukinitvijo Javnega zavoda Trubarjevi kraji in zavrnitvijo nadaljnjega upravljanja gradu Turjak je občinsko vodstvo doseglo naslednje:

1. Izgubili smo pravico do letnega zneska s strani Ministrstva za kulturo (MK) v višini 20.000 EUR. Sredstva so bila v okviru proračuna MK rezervirana od leta 2011 in so bila rezervirana tudi v proračunih 2016  in  2017.  Za  realizacijo  bi  bil  potreben  zgolj sklep  vlade,  kar  pa  je  bilo  brez  ugovorov  izpeljano še  vsa  leta,  ne  glede  na  politično  obarvanost  vlade. Poleg tega se na enak način sofinancira tudi Galerija Lendava, tako da je to ustaljena praksa do uveljavitve pravičnejše  zakonodaje,  ki  bi  omogočala  sistemsko državno financiranje ustanov, kot je (bil) Javni zavod Trubarjevi kraji. Pomembno je vedeti, da MK na ta način ne more financirati občine, ampak zgolj javne zavode.

2. Prihodki od  vstopnin, najemov  ter  poročnih obredov  na  gradu  Turjak  so  na  letnem  nivoju  znašali približno 17.000 EUR. Če zraven prištejemo še prihodke  od  izvedbe  različnih  prireditev  to  znesek poviša na približno 20.000 EUR letno. Res je, da so bili tudi stroški na približno enaki ravni, vendar je ta denar ostal tukaj, v naši občini - javnemu zavodu in tukajšnjim sodelavcem zavoda (zasebne družbe, študenti, upokojenci, društva).

3. Trubarjeva domačija je izgubila status muzeja, kajti v Razvid muzejev RS je bil vpisan Javni zavod Trubarjevi kraji in ne Trubarjeva domačija. To sicer nima finančnih posledic, smo pa s tem izgubili osnovo za nadaljnji pritisk na MK, da bi vendarle zakonsko uredili status podobnih domačij kot je Trubarjeva. Res bi to lahko še trajalo, ampak problematike se na MK zavedajo in tudi zaradi tega so nam omogočali in zagotavljali izplačilo 20.000 EUR preko dvoletnih sklepov vlade.

4. Brez upravljanja gradu Turjak je celovita kulturna in turistična ponudba občine močno okrnjena. Grad in Trubarjeva domačija sta namreč zgodovinsko močno povezana. Večina obiskovalcev se je tudi odločila za obisk obeh lokacij in s primerno muzejsko ponudbo na gradu bi se te vezi še krepile, še posebej, če bi dolgoročno res uspeli z idejo o evropskem (ali nacionalnem) muzeju turških  vpadov,  ki  ga  Evropa menda sploh nima.

5. Pri pripravi  vizije  nadaljnjega  razvoja  gradu Turjak so bili vzpostavljeni stiki z Narodnim muzejem,  Etnološkim  muzejem,  Tehničnim  muzejem  in sestavljena  celo  ožja  delovna  skupina  z  osnovnimi izhodišči.  Žal  so  se  z  ukinitvijo  zavoda  vse  te  vezi razdrle,  še  posebej  je  pri  tem  boleča  izguba  muzejskega statusa, na katerem so temeljila vsa omenjena povezovanja in ideja razvoja grajske ponudbe.

6. Prihranek tekočih  stroškov  je  za  občino  zanemarljiv. Oba zaposlena v Javnem zavodu Trubarjevi kraji  sta  zdaj  zaposlena  v  okviru  občinske  uprave, stroški vzdrževanja objektov so primerljivi, redefinirati je bilo potrebno vse aktivne pogodbene dejavnosti in obveznosti zavoda in jih prenesti na občino, kar ni bilo ravno malo dela. Tudi če je zdaj kaj prihranka, ta  zagotovo  ne  doseže  vrednosti  "državnih"  20.000 EUR letno, čemur se je občinsko vodstvo odpovedalo z ukinitvijo zavoda.

7. Stroški ukinitve zavoda niso bili zanemarljivi. Za ukinitev javnega zavoda namreč velja zakonodaja, ki zahteva "likvidatorja", neke vrste stečajnega upravitelja. Ta pa je bila v našem primeru odvetnica, ki je morala od začetka do zaključka postopka likvidacije odobriti vse tekoče obveznosti in dokumente zavoda, in je za svoje več mesečne usluge zagotovo izstavila primerno visok račun.

8. Ni jasno, kaj se bo zgodilo z opremo, ki jo je za grad Turjak pred leti  nabavila  Občina Velike  Lašče (stoli in mize v viteški dvorani, oprema poročne dvorane...). Bolj ali manj pa je znana usoda občinskih in zavodovih finančnih vložkov v preteklo tekoče vzdrževanje gradu.

9. Tradicionalni "grajski dan" na gradu Turjak bi lahko postal ena izmed najbolj prepoznavnih prireditev v naši  občini. Po  zgledu bližnje občine  Žužemberk bi se ta prireditev pod pokroviteljstvom občine in v sodelovanju z občinskimi društvi in organizacijami lahko razvila v najbolj obiskano prireditev med Ljubljano in Kočevjem.

 

Trubarjeva domačija, muzejski status

Januarja 2014 je ministrstvo za kulturo po večletnih prizadevanjih in lobiranjih končno vpisalo Javni zavod Trubarjevi kraji v razvid muzejev (pridobitev muzejskega  statusa).  Resnici  na  ljubo  je  Služba  za premično in nepremično dediščino, ki deluje kot zunanja strokovna inštitucija ministrstva, vpisu vseskozi nasprotovala, vendar je takratni minister dr. Uroš Grilc  zbral  dovolj  političnega  in  tudi  strokovnega poguma in se je odločil v skladu "z zdravo kmečko pametjo".

Po  našem  poznavanju  so  namreč  merila  vodje Službe  za  premično  in  nepremično  dediščino  tako dosledno stroga, da bi enako mnenje izdala tudi kar nekaj muzejem, ki so že dolga leta vpisana v razvid. Ključni  argument  neodobravanja  vpisa  je  bil,  da  na Trubarjevi  domačiji  ni  ustrezno  urejenega  skladišča za muzejske predmete ter ustrezno opremljenega prostora za ogled teh muzejskih predmetov. Naše mnenje pa je bilo, da na Trubarjevi domačiji tako ali tako ni klasičnih muzejskih eksponatov, ki bi potrebovali muzejsko  skladišče,  glede  oglednega  prostora  pa  je povsem  primerna  Trubarjeva  čitalnica  nad  galerijo Skedenj. Ključen se nam je torej zdel spominski pomen domačije na izjemno obdobje slovenske zgodovine, ne pa tehnična ureditev nečesa za nekaj, česar sploh nimamo in na Rašici ne bomo nikoli imeli (npr. kak original Katekizma ali Cerkovne ordninge). Obstoječi eksponati so pa tako ali tako sestavni del muzejske razstavne opreme v spominski in večnamenski dvorani ter kot taki skladišča  sploh ne potrebujejo.

Ironija  je,  da  nam  je  vsemu  kljubovanju  uradnih inštitucij v brk, v letu 2011 Slovensko muzejsko društvo podelilo Valvasorjevo priznanje za ureditev žagarske muzejske zbirke na Temkovi žagi na Trubarjevi domačiji, ki pa sploh še ni bila "muzej".

Zanimivo je, da so se še vsi dosedanji kulturni ministri strinjali z našimi izhodišči. Prav vsi, ne glede na politično pripadnost, so tudi podprli izredno financiranje zavoda po 67. členu Zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo. Prav tako vse dosedanje vlade. Zapleta pa se pri visokih državnih uradnikih. Zakonodaja je res pisana na kožo velikim muzejem tipa Narodni muzej, Narodna galerija... Vendar se da po  našem  mnenju  z  dovolj  širokim  razumevanjem pravil igre zakonskim določilom zadostiti tudi v primeru Trubarjeve domačije. Če se le uporabi pozitivni pristop in poskusi ugotoviti, kako bi določeni zahtevi lahko bilo ugodeno in ne obratno. Minister Grilc je to razumel.

Muzejski status pa še ne prinaša neposrednih "materialnih koristi". Državna zakonodaja je namreč na področju  financiranja  muzejev  precej  nedorečena. Nekaj velja "po starem", nekaj "po novem", v praksi je pa tako, da se obstoječe stanje prenaša iz leto v leto. Torej  se  iz  državnega  proračuna  financira  tisto,  kar se je že do sedaj, spremembe so neželjene, moteče in praktično onemogočene. Formalno gledano bi moral Javni zavod Trubarjevi kraji za direktno financiranje muzejske dejavnosti muzejski status nadgraditi s "pooblastilom za opravljanje javne muzejske službe", kar pa je ob danih zakonskih pogojih trenutno mogoče le ob "res širokem razumevanju zakonodaje". Ali ustrezni spremembi zakonodaje, kar pa zahteva čas in obilo potrpežljivosti in lobiranja.

 

Trubarjeva domačija, spomenik državnega pomena

Trubarjeva domačija si še vedno prizadeva pridobiti tudi status spomenika državnega pomena (trenutno ima status spomenika lokalnega pomena). Vendar nas  tudi  tu  ovira  obstoječa  neživljenjska  zakonodaja. V našem primeru predvsem določilo, da mora tak spomenik  izpričevati  "stavbno  originalnost"  nekega obdobja, kar je ob vseh hordah, ki so v petsto letih pustošile po naših krajih popolnoma nemogoč pogoj (požigi,  rušenja...).  Koncept Trubarjeve  domačije  je bil že v izhodišču zasnovan predvsem na tem, da v ustrezno urejenem spominskem kompleksu ohranjamo spomin na tega velikega Slovenca. Takih poslanstev  pa  naša  obstoječa  zakonodaja  glede  najvišjega spomeniškega  statusa  ne  priznava.  Varianta  bi  bila, da bi zakonodajo ustrezno dopolnili tako, da bi pogojem zadostile tudi številne primerno urejene in vodene spominske hiše pomembnih slovenskih osebnosti. Tak status sicer ne prinaša nikakršnih finančnih obveznosti države, ima pa simbolni pomen in pomaga pri doseganju višjega ovrednotenja pri kandidiranjih na različne razpise.

Ministrstvo se problema zaveda in razmišlja o morebitni dopolnitvi zakonodaje. Se je pa že lotilo ideje, da bi kot spomenik državnega pomena razglasili kar "Trubarjevo kulturno pot", da se torej ne zaščiti samo posamezni Trubarjev spomenik, ampak celotna Trubarjeva dediščina. Pri pregledu in popisu avtentičnih lokacij  so  namreč  ugotovili,  da  ima Trubar  več  kot ducat javnih spomenikov, ki pa ne ustrezajo kriterijem državnega kulturnega spomenika. Temu kriteriju ustreza le Bernekerjev spomenik Primoža Trubarja v Ljubljani. Hiša na Ribjem trgu je že bolj problematična, saj je bila v ljubljanskem potresu leta 1895 poškodovana,  delno  je  avtentično  župnišče  v  Laškem. V okviru Trubarjeve kulturne poti bi se povezale lokacije, vsi upravljavci na teh lokacijah (javni zavodi, muzeji, centri, občine), hkrati pa bi se k programski ponudbi lahko priključile tudi druge strokovne inštitucije  (npr.  NUK,  društvo  pisateljev...).  Ta  kulturna pot bi se lahko ustrezno financirala preko ministrstva oziroma preko projektnega javnega razpisa in bi bila tako pot do financiranja različnih lokacij Trubarjeve življenjske poti, vključno s Trubarjevo domačijo, bistveno lažja, predvsem pa sistemsko urejena. Delovna medresorska skupina je bila že vzpostavljena, nekaj idej je bilo predstavljenih, brez "našega teženja" pa zagotovo ne bo premikov.

 

Negotova usoda gradu Turjak

Grad Turjak predstavlja poleg Trubarjeve domačije na Rašici in Levstikovega doma v Velikih Laščah nedvomno  osrednjo  lokacijo  kulturno-turistične  ponudbe v občini Velike Lašče. Občina Velike Lašče si je zato v preteklosti ves čas od ustanovitve prizadevala, da bi dobila grad v uradno in dolgoročno upravljanje. Kot naslednica bivše Občine Ljubljana Vič-Rudnik je sicer ves čas uporabljala obnovljene grajske prostore  za  izvajanje  izobraževalnih  programov,  za kulturne prireditve, poročne obrede in druge najeme, vendar postopek sklenitve pogodbe o prevzemu gradu v upravljanje z Ministrstvom za kulturo uradno ni bil nikoli izpeljan. Občina je kljub nedorečenim pravnim okvirom v opremo gradu vložila tudi precejšnja finančna sredstva in vseskozi "gentlemansko" skrbela za redno vzdrževanje gradu, država pa za večje investicije.

Šele 15. aprila 2012 je bila sklenjena prva in edina uradna pogodba o oddaji gradu Turjak v upravljanje med Ministrstvom za kulturo, Občino Velike Lašče in Javnim zavodom Trubarjevi kraji, s čimer je bilo javnemu zavodu uradno dovoljeno predstavljanje že obnovljenega gradu – opravljanje kulturne dejavnosti in raba nepremičnine za kulturne namene ter oddajanje prostorov za poročne obrede, slavja in druge dogodke. Pogodba se je iztekla z 31. oktobrom 2012 in ni bila podaljšana. Javni zavod Trubarjevi kraji je kljub ponovno brezpravnemu položaju še nadalje skrbel za odvijanje  vseh  dosedanjih  programov,  sprejemal  in vodil obiskovalce ter pokrival s tem povezane stroške (vključno s celoletnimi stroški oskrbnika in vzdrževalnimi stroški).

Žal v vseh teh letih ni bilo možno najti ustreznega pravnega okvira, ki bi omogočal dolgoročno ureditev upravljanja z gradom. Problem je bil namreč v tem, da  bi  bilo  potrebno  medsebojne  odnose  upravljanja urediti s tripartitno pogodbo med zavodom, ministrstvom  in  občino.  Želje  so  bile  različne.  Ministrstvo bi grad oddalo v brezplačno upravljanje za obdobje 5 let, z možnostjo ponovitve, in seveda z obveznostjo, da najemnik pokriva vse vzdrževalne stroške (vključno s približno 10.000 EUR zimskimi stroški z ogrevanjem, elektriko...). Občinsko vodstvo je razmišljalo drugače in je vztrajalo na dveh variantah. Po prvi bi občina (zavod) prevzela upravljanje gradu zgolj v nekurilni sezoni (od maja do oktobra), preostali del leta pa bi bil grad preprosto zaprt, kot je običajno tudi po večini primerljivih evropskih gradov. "Zimske" stroške bi nosil lastnik, torej ministrstvo. Druga varianta je bila, da bi ministrstvo grad brezplačno podarilo občini (po trenutnih stališčih ministrstva to niti ni več mogoče).

Dogovora nikakor ni bilo mogoče doseči; ne občina ne ministrstvo nista odstopala od svojih izhodišč. Na ministrstvu so trdili, da je vse izven njihovega predloga nezakonito, občina pa ni bila pripravljena prevzeti približno 10.000 EUR letnega tveganja. Ob občinski pripravljenosti na kompromise bi se sicer dalo zmeniti marsikaj, vendar... Brez dolgoročnega dogovora pa je bilo nemogoče zagotoviti nujno potrebno gostinsko  ponudbo  na  gradu,  ni  se  bilo  mogoče  javljati na državne in evropske razpise, ni bilo mogoče načrtovati  dolgoročne  grajske  turistične  in  kulturne ponudbe. Situacija torej, ki ni omogočala pridobivanja dodatnih prihodkov, s čimer bi zagotovo v nekaj letih dosegli finančno neodvisnost upravljanja gradu. V letih 2013 in 2014 je kulturno ministrstvo zaradi pat položaja kar trikrat objavilo javni razpis za morebitni prevzem gradu Turjak v dolgoročno upravljanje. Na prva dva razpisa se ni javil nihče, na tretjega pa je prišla neustrezna ponudba. Razpisi se ponavljajo, primernih ponudb še vedno ni.

Je večkrat slišana izjava velikolaškega župana "da bomo grad pač najeli, če ga bomo potrebovali", res to, kar potrebuje in želi naša lokalna skupnost?

 

Prihodnost

Z ukinitvijo javnega zavoda in zavrnitvijo nadaljnjega  upravljanja  gradu Turjak  se  je  občinsko  vodstvo zavestno odpovedalo že vzpostavljenim povezavam  z  različnimi  inštitucijami,  kar  nekaj  sredstvom iz državnega proračuna, prihodkom na gradu Turjak ter težko prigaranemu muzejskemu statusu, ki edini omogoča  nadaljnje  razvojne  korake  in  nekoč  v  prihodnosti ustrezno državno sofinanciranje Trubarjeve domačije.

Spremembe javnost seveda ne opazi. Prireditve in dejavnosti na Trubarjevi domačiji (in na gradu Turjak) so izvajala različna društva, skupine, posamezniki; javni zavod je bil zgolj (so)organizator. Pod programskim nadzorom in usmerjanjem občinske uprave bo tako lahko brez bistvenih sprememb in takojšnjih posledic tudi v bodoče; Trubarjeva domačija bo brez dvoma še naprej lahko opravljala svoje osnovno poslanstvo.  Vprašanje  je,  koliko  časa?  In  koliko  obiskovalcem?  Brez  nadgradnje  ponudbe  ter  možnosti usklajenega obiska gradu Turjak in Trubarjeve domačije  bo  število  vsaj  šolajoče  se  mladine  dolgoročno zagotovo upadlo.

Občinsko vodstvo je ukinitev Javnega zavoda Trubarjevi kraji (in posledično odpoved upravljanja gradu) utemeljilo z razlago, da zavod ni opravičil svojih zadanih nalog. Toda ali ne bi bilo mogoče skoraj enako doseči z zgolj z menjavo vodstva po želji občinske uprave, ustrezno spremembo akta o sistemizaciji delovnih mest javnega zavoda in njegovo statusno ohranitvijo, pri čemer ne bi zavrgli državnih in "grajskih" 40.000  EUR letno in ne  bi porušili ničesar z muko pridobljenega? Občinski svet je ta predlog gladko zavrnil.

Za  zaključek. Brez  morebitne ponovne ustanovitve tukajšnjega javnega zavoda ima Ministrstvo za kulturo za grad Turjak na voljo dve možnosti. Izvede lahko spremembo svoje lastne zakonodaje in dodeli grad neposredno v upravljanje Občini Velike Lašče.

Bolj verjetno pa je, da bo ministrstvo znova in znova objavljalo  razpis  za  najem  gradu Turjak.  In  zgodba bo tekla dalje, do prvega "kapitalsko ustreznega" najemnika. Kaj pa Trubarjeva domačija? Od otvoritve v letu 1986 se je kar nekaj entuziastov, vključno z našima častnima občanoma Bogomirjem Samso in Jožetom Cento,  trudilo  za  ustrezno  organiziranost,  status  in pomen Trubarjeve domačije v slovenskem kulturnem prostoru. Javni zavod je bil verjetno dolgoročno prava organizacijska rešitev. Le obupati ne bi smeli prehitro. Majhni dolenjski občini je zgolj z navadnimi kozolci zgolj v nekaj letih uspelo prepričati tako slovensko kot evropsko javnost in stroko. V Laščah pa imamo težave s Trubarjem? In z Auerspergi?

Ali ne bi bilo morda vredno razmisliti, da bi razpoznavnost ter gospodarske temelje naše občine zgradili na naši izjemni kulturni in zgodovinski dediščini: na Trubarjevi domačiji, gradu Turjak, velikolaški kulturni poti, sakralni dediščini, Levstikovem domu, naravni dediščini, rimskim zidom, sušilnici sadja, neokrnjeni lepoti narave, naših odlično organiziranih društev in organizacij ter tukajšnji kulinarični ponudbi? Pod okriljem ustrezne organizacijske oblike seveda.

 

Matjaž Gruden

 

 

 

Potreben je namreč celovit, pester in širok nabor turističnih storitev, turističnih ponudnikov ter ustrezne turistične infrastrukture.

Še  danes  se  živo  spominjam  belega  napisa na modri podlagi, ki je bil nalepljen visoko na steni stare velikolaške šolske telovadnice. Če me občutek za čas iz osnovnošolskih let ne vara, je napis pod stropom stare telovadnice preživel kar nekaj let, v tem času pa je vanj zrlo na stotine mladih in nadobudnih velikolaških oči. Šlo je za projekt, v katerega se je takrat vključila Osnov- na  šola  Primoža  Trubarja  Velike  Lašče,  projekt  ki širom osnovnih šol po Sloveniji poteka še danes in predstavlja celovit sistem organiziranega delovanja osnovnošolske mladine v turizmu. Vsebina projekta je vezana na raziskovanje turizma v domačem kraju, ugotavljanju možnosti za hitrejši razvoj in oblikovanje take ponudbe, ki bo vzpodbudila podjetništvo in trženje naravnih danosti ter tudi ostale ponudbe v vseh možnih oblikah. Napis pod stropom telovadnice je kratko in jedrnato sporočal: Turizmu pomaga lastna glava.

Kot je bilo že zapisano, je turizem za Slovenijo ena  najpomembnejših  gospodarskih  panog,  saj  ga Vlada  Republike  Slovenije  opredeljuje  kot  enega najpomembnejših  gospodarskih  oziroma  strateških sektorjev, ki ustvarja nova delovna mesta in izrazito pozitivno vpliva na uravnoteženi regionalni razvoj. Slovenskemu turizmu gre v zadnjem obdobju odlično in tudi za letos so napovedi ponovno rekordne in to kljub sirski begunski krizi in terorističnim napadom po Evropi. Slovenski turizem tako prispeva preko 13 odstotkov  k  slovenskemu  BDP,  leto  za  leto  padajo rekordi, Ljubljana redno presega milijon nočitev letno. Zato ni čudno, da strategija razvoja slovenskega turizma  opredeljuje  turizem  kot  spodbujevalca  kakovosti  življenja  in  blaginje  v  Sloveniji.  Strategije razvoja turizma v občini Velike Lašče pa do danes še nimamo, kot da ne vemo, zakaj bi jo sploh potrebovali. In kako sta povezana pomanjkanje strategije razvoja  turizma  v Velikih  Laščah  in  napis  na  steni stare šolske telovadnice?

 

Zakaj turizmu v Velikolaški pokrajini ne gre?

Velikolaška pokrajina premore veliko pridnih, delavnih, prijaznih in pametnih ljudi. Mnogi izmed njih se držijo reka, pomagaj si sam in bog ti bo pomagal. Zato radi sami pljunejo v pridne roke in se zagnano lotijo dela. Tako se vsake toliko pojavi nekdo, ki se z veliko volje in najboljšimi nameni loti projektov tudi na področju turizma. A resnici na ljubo do danes še tako dobre turistične ideje, odlične turistične storitve, zanimive turistične prireditve in čudoviti ročno izdelani turistični izdelki v Velikolaški pokrajini še niso zares  uspeli.  Kaj  se  je  zgodilo  s  kmetijami  odprtih vrat, koliko sredstev in energije je bilo vloženih v njih in koliko jih je danes še odprtih? Kako (ne)uspešne in (ne)odmevne so z vidika turističnega prihodka prireditve, kot so Velikolaška tržnica ali Pohod po kulturni poti, medtem ko se podobnih prireditev po Sloveniji udeležuje  na  deset  tisoče  ljudi?  Kaj  se  je  zgodilo  z grajskimi dnevi na gradu Turjak? Kaj se je zgodilo z javnim zavodom s področja turizma, ki so ga vodili pametni, delavni, izobraženi in izkušeni ljudje? Zakaj gradovi po Sloveniji živijo, Turjaški pa je zaprt? Kaj gre narobe? Zakaj ni pravih rezultatov?

Za trenutek se postavimo v kožo slovenskega turista, ki si želi oddiha in se je z ženo in dvema otrokoma odločil preživeti vikend v Velikolaški pokrajini. Kraja ne pozna, spomni se le, da je pred davnimi leti v šoli slišal nekaj o Trubarju in o Turjaškem gradu. V denarnici ima 400 evrov in komaj čaka kaj nepozabnega bo njemu in njegovi družini ponudila Velikolaška 

pokrajina. Ker z avtom prihajajo iz ljubljanske smeri, se seveda najprej ustavijo na gradu Turjak. Ko ugotovijo, da je ta zaprt, se usedejo v avto in se odpeljejo do Trubarjeve domačije. Tam so deležni vrhunskega predavanja o Primožu Trubarju, ki traja slabo uro, nato se usedejo v idilično zavetje Trubarjeve domačije, kjer starša spijeta kavo, otroka pa limonado. Minili sta dobri dve uri, do sedaj so porabili 30 evrov, pred sabo imajo še skoraj cel vikend. Kaj sedaj? Kje in kako naj dobijo informacije, kakšna je turistična ponudba, na koga naj se obrnejo, kaj naj sploh še počnejo, kaj lahko še vidijo, kaj lahko še doživijo, kje lahko prespijo? V najboljšem primeru se bodo odpravili na sprehod do kakšne cerkve, nato pa bodo odšli še na kosilo v eno izmed odličnih gostiln. To pa je tudi vse. Zato se bodo v zgodnjih popoldanskih urah vrnili domov, v denarnici pa jim bo ostalo še 300 evrov, ki so jih imeli namen porabiti v Velikolaški pokrajini. V kolikor na sprehodu do cerkvice niso ravno naleteli na medveda, sorodnikom, prijateljem in znancem o Velikolaški pokrajini ne bodo imeli veliko za povedati. Sedaj pa se postavimo še v kožo tujega turista, ki o kraju sploh še ni nič slišal in ne govori slovenskega jezika. Kaj sledi?

Ena dobra turistična storitev, ena ali dve kulturno zgodovinski zanimivosti, eno vodenje, ena ali dve vrhunski gostilni  še  niso  ustrezna  turistična  ponudba, ki  bi  dajala  zadosten  razlog,  da  se  turisti odpravijo na potovanje v Velikolaško pokrajino. Potreben je namreč celovit, pester in širok nabor turističnih storitev, turističnih  ponudnikov  ter  ustrezne  turistične  infrastrukture. A ker  nimamo  turistov,  ker  nimamo  vizi- je  razvoja,  ker  nimamo  strategije,  je  razumljivo,  da posamezniki, društva in podjetja v turizmu ne vidijo svoje priložnosti in ne razvijajo turistične ponudbe in turistične infrastrukture. Tako obtičimo v začaranem krogu, v katerega se vsake toliko ujame kakšen posameznik, ki se z veliko vnemo in nekaj denarja loti razvijati svojo turistično ponudbo. A ker mu okolje ne ponuja ustrezne turistične infrastrukture, ker ni drugih ponudnikov, ker ni marketinga, ker ni nastopov na sejmih, tudi turistov ni in ni od nikoder. Morda se zagrizen posameznik nekaj časa še tolaži z mislijo, da je za uspeh potreben čas, a ker ni strategije turizma, ki bi kazala na načrtno delo in razvoj okolja ter na svetlejšo prihodnost, čez čas skrušeno ugotovi, da ima premalo obiskovalcev in da se mu račun ne izide.

Turizem zahteva velike začetne vložke, ki pa na dolgi rok lahko prinesejo tudi bogato poplačilo. Zato se lahko kraj razvije v turistično destinacijo le z načrtnim, dolgotrajnim skupnim delom, skupnim nastopom, med seboj  povezanim  grozdom  storitev  in  vsebin,  ki  so podprte z ustrezno turistično infrastrukturo.

 

Kaj sploh je strategija turizma in zakaj je potrebna?

Strategija je zemljevid, ki nam kaže pot do želenih ciljev. V praksi gre za dokument, ki vsebuje terminski in finančni plan ter predvideva orodja in sredstva, ki nas bodo tekom daljšega časovnega obdobja pripeljala do zastavljenih ciljev. Strategija nam pove, katera sredstva  bomo  uporabili,  na  kakšen  način  jih  bomo uporabili ter kdaj in kako jih bomo uporabili. Jasno določa, kakšna so merila uspešnosti in kako se preverja  doseganje  vmesnih  ciljev. V kolikor  strategije ni, ne moremo vedeti, kaj počnemo, zakaj to počnemo ter kakšne bodo dolgoročne posledice našega početja. Brez strategije ne moremo vedeti, kako uspešno trošimo sredstva. Ne moremo vedeti, ali smo sploh na poti k želenim ciljem. Biti brez strategije pomeni biti zgubljen  sredi  velikega  velemesta  brez  zemljevida. Pomanjkanje  strategije  v  praksi  pomeni  nepotrebno metanje denarja skozi okno, zapravljanje časa in delovanje po principu raznih horuk, solo, hitrih in všečnih akcij brez načrtovanja in brez pravih dolgotrajnih rezultatov.

Praktične posledice pomanjkanja strategije v Velikolaški pokrajini se kažejo v pomanjkanju ustrezne infrastrukture,  v  pomanjkanju  ustrezne  ponudbe  in vsebin ter v nepotrebnem in napačnem zapravljanju tako  zasebnega  kot  javnega  denarja.  Zato  Velikolaška pokrajina kljub vsem svojim naravnim in kultur- no  zgodovinskim  danostim  ni  turistična destinacija. Posamezniki, društva, zavodi in podjetniki brez strategije, brez skupnega dela in načrtovanja ne morejo storiti velikega napredka. Brez dobre strategije ali, če hočete, brez dobrega zemljevida se bodo razkropili in izgubili v velikem mestu. Ne glede na vloženo energijo, denar in čas ne bo pravih rezultatov. Če ne vemo, zakaj bi strategijo turizma sploh potrebovali, tudi turisti ne bodo nikoli izvedeli, zakaj bi Velikolaško pokrajino sploh obiskali.

 

Obstoječi temelji trenutne turistične ponudbe

Srce  trenutne  turistične  ponudbe Velikolaške  po- krajine  predstavljajo  različna  društva,  ki  ohranjajo dediščino, jo širijo med ljudi ter jo tržijo na različne načine. Med njimi izstopa društvo za ohranjanje dediščine Gradež, ki s praznikom suhega sadja in  drugimi aktivnostmi  tudi  s  tržnega  vidika  posluje  pozitivno. Seveda ob tem ne gre zanemariti pozitivnega družbe- nega vidika, saj dejavnosti društva povezujejo prebivalce v živo vaško skupnost, ki ob sodobnem načinu življenja vse bolj zamira.

Tudi Krvava Peč je na dobri poti, da postane primer dobre prakse za vaške skupnosti. Prebivalci so z lastnimi sredstvi, udarniškim delom in solidarnostjo nekdanjo  vrtačo,  polno  smeti,  spremenili  v  zanimiv teater na prostem, v katerem se vsako leto odvija vse več zanimivih kulturnih in turističnih prireditev.

Velikolaška tržnica je odlična ideja, ki predstavlja veliko priložnost za društva, da tržijo svoje izdelke in storitve. Zaenkrat ostaja priložnost, energija in volja pa z leti kopnita, saj udeleženci vlagajo veliko, pravih rezultatov pa zaradi pomanjkanja strategije ne more biti.

Zasebni zavod Parnas je več kot v desetletju delovanja razvil bogat, pester in kvaliteten nabor turističnih produktov in storitev, a se zdi, kot da čaka na širši razvoj turizma Velikolaške pokrajine, ki bi mu omogočil zadihati s polnimi pljuči. Trubarjeva domačija že 30 let kvalitetno in strokovno opravlja svoje poslanstvo in ponuja poučno in zgodovinsko zanimivo turistično doživetje. Nedavno je stopila na pot, da se preoblikuje v muzej, a so občinske politične odločitve to pot zaenkrat ustavile.

Pohod  po  velikolaški  kulturni  poti  zaradi  svojih naravnih in kulturno-zgodovinskih danosti ter tradicije skriva v sebi izjemen potencial, da postane najbolj obiskana tovrstna prireditev pri nas. Po Sloveniji so tovrstne prireditve v velikem porastu, število njihovih udeležencev  pa  vsako  leto  ruši  rekorde.  Pomislimo samo na uspešnost pohoda Od Litije do Čateža, pohoda o Jurčičevi poti, pohoda Po poti ob žici v Ljubljani in še na vrsto drugih.

Posamezniki, društva in zasebni zavodi, ki nudi- jo majhne koščke sicer zanimive turistične ponudbe, brez  skupne  strategije  turizma  sami  iz  Velikolaške pokrajine  ne  morejo  ustvariti  turistične  destinacije. Predstavljajo pa kvalitetna izhodišča za razvoj dobrih temeljev. Hišo je namreč treba pričeti zidati pri temeljih. Prvi in najpomembnejši izmed njih je sprejetje skupne  turistične  strategije.  Ta  nam  bo  omogočala razvoj  manjkajoče  turistične  infrastrukture,  razvoj in  koordinacijo  turističnih  produktov,  vzpostavitev in  financiranje  sodobnega  turistično-informativnega centra, razvoj skupne turistične ponudbe in blagovne znamke, promocijo in marketing, navezavo stikov s Turizmom Ljubljana, ...

 

Kje je naša lastna glava?

Kaj  torej  imata  skupnega  pomanjkanje  strategije turizma Velikolaške pokrajine in napis na steni stare šolske telovadnice? Glede na statistične, gospodarske, objektivne in subjektivne kazalce turizem Velikolaški pokrajini ponuja lepo priložnost, ki bo ostala le priložnost, vse dokler ne uporabimo lastne glave. Nedavno sprejeti zaključni račun Občine Velike Lašče za leto 2015  v  načrtu  razvojnih  programov  izkazuje,  da  je bilo na področju investicij v turistično infrastrukturo v  letu  2015  porabljenih  83  evrov,  da,  prav  ste  prebrali, triinosemdeset evrov (zaključni račun je javno objavljen v glasilu Trobla). Če temu podatku dodamo  še  izjavo  župana  občine Velike  Lašče,  izrečeno na seji občinskega sveta, naj tisti, ki so jih polna usta turizma, najamejo od države Turjaški grad in naj se gredo turizem, lahko ugotovimo, da bo pot do prvega položenega temelja na področju turizma Velikolaške pokrajine še zelo dolga. To je realnost, za katero smo se zavestno odločili. Otroke smo naučili, da turizmu pomaga  lastna  glava.  Le  zakaj  tega  znanja  nimamo tudi odrasli?

 

Rok Borštnik


 

 

Nosilci in varuhi snovne in nesnovne dediščine naših prednikov so društva.

Turizem v Sloveniji leto za letom ruši rekorde, število nočitev raste, število turistov raste, turizem kot gospodarska dejavnost raste. Medtem pa med griči Velikolaške pokrajine turizem niti ne trzne z mrtve točke. Dejstvo da gre majhni Sloveniji v turizmu tako dobro tiči, poleg drugih dejavnikov, tudi v zasuku bistva turizma v zadnjem desetletju. Bistvo turizma je še pred desetletjem predstavljala naravna ali kulturna znamenitost, danes pa je mantra sodobnega turizma postala beseda doživetje. Ta veliki zasuk je posledica digitalne revolucije in promoviranja individualizacije ljudi. Še pred dobrim desetletjem je imel turist na voljo precej omejen nabor informacij, ki so izhajale predvsem iz turističnih katalogov, zgibank ter knjig tipa Lonely Planet. Promocija turizma je slonela na katalogih in sejmih. Turisti so imeli na voljo le informacije, ki so jih pripravili turistični delavci. Za manj obiskane ali neznane destinacije ponavadi ni bilo časa, ljudi in sredstev ki bi izdelali in in distribuirali informacije. Tako je bila pred dobrim desetletjem glavnina turizma usmerjena v znane destinacije, v obisk njihovih znamenitosti. Danes so stvari precej drugačne. Turisti najdejo obilico raznovrstnih “uradnih” in “neuradnih” informacij o skoraj vsakem kotičku našega planeta. Vsak “selfi” je postal neke vrste promocijska objava in vsak obiskovalec, ki javno objavi fotografijo, zapis ali video je postal turistični promotor. Zato danes najdemo turiste tudi na manj znanih ali pa celo neslavnih krajih saj so ti postali vse bolj zaželene destinacije. In kaj počnejo turisti na manj znanih ali bolj odmaknjenih destinacijah? Iščejo  enkratno,  drugačno,  neponovljivo  in  nemasovno doživetje.  Internet,  množica TV programov, Youtube  in Google street view so nam svet prinesli v dlan. Za obisk slavne destinacije ni več potrebno iti na pot, zadostuje že nekaj klikov. Danes gre turist na potovanje predvsem zaradi doživetja. To pa pomeni, da mora biti vsebina turistične ponudbe popolnoma drugačna. Prej je turistu zadostovalo, da si je na destinaciji ogledal znamenitost o kateri je nato pripovedoval svojim prijateljem. Ob tem so bili namestitev, kulinarika in ponujene vsebine drugotnega pomena.

Danes je povsem drugače. Turist že pozna destinacijo kamor je namenjen saj si jo je ogledal iz vseh mogočih zornih kotov. Znamenitost je danes le povod za potovanje na neko destinacijo, še zdaleč pa ni več cilj potovanja. Kar turist pričakuje in išče na destinaciji so zanimive, enkratne in neponovljive vsebine, ki mu bodo ponudile nepozabno doživetje. Srce sodobne turistične ponudbe sta tako postala individualizacija vsebin in dodana vrednost.

 

Kje poiskati dodano vrednost v Velikolaški pokrajini

Začeti bi morali s tem kar imamo, z našo kulturno in stavbno dediščino. Kaj vse lahko ponudi že en sam kozolec. Če pogledamo nedaleč od Velikih Lašč proti Šentrupertu, ki se promovira pod blagovno znamko Dežela kozolcev, vidimo da so le v nekaj letih z načrtnim delom iz nič ustvarili prepoznavno blagovno znamko ki danes privablja veliko obiskovalcev, zaposluje ljudi, ustvarja dogodke in vsebine ter nudi turistom lepa doživetja. Gre za inovativni projekt Občine Šentrupert, ki vsestransko vrednost dediščine kozolcev povezuje s sodobnimi oblikami turizma in gospodarstva. V projekt so vključeni občina, lokalna društva in podjetja, izobraževalne in znanstvene ustanove  ter  številni  posamezniki.  Deželo  kozolcev  sestavljajo Muzej na prostem s prenesenimi kozolci, ki so bili obnovljeni v skladu s konservatorskimi načeli, Center za  ohranjanje  kulturne  dediščine  za  raziskovalno,  strokovno in izobraževalno dejavnost na področju dediščine stavbarstva ter Mreža »in situ« ohranjenih lesenih stavb in naprav iz Mirnske doline. Seveda so za ta projekt na Občini Šentrupert uspeli pridobiti tudi različna Evropska sredstva. Da bi kaj podobnega izvedli na Občini Velike Lašče seveda ni mogoče.

Še en izjemen primer dodane vrednosti in doživetja v kozolcu najdemo tudi v Lučah, v bližini Logarske doline, v hiši Raduha. Gre za znano gostilno z dolgo tradicijo, kjer sta se lastnika odločila na inovativen način razširiti gostinsko dejavnost tudi z prenočišči. Tako v čudovito obnovljenem in zastekljenem kozolcu   ponujajo doživetje z modernim udobjem, ki se enkratno  prepleta  s  tradicionalno  arhitekturo.  Vrhunsko  kulinariko uspešno  združujejo  z  bivanjem v kozolcu ali hiškah na drevesu in  ponujajo  enkratno  doživetje za  vse  ljubitelje  narave,  vonja po lesu in romantičnega dopusta v dvoje.

Pri nas imamo v Mišji dolini najstarejši kozolec toplar v Sloveniji, posledično najbrž tudi na svetu, pa tega ne ve skoraj nihče. Imamo tudi izjemen Ilijev kozolec, pod katerim je Fran Levstik napisal Martina Krpana. Ta zato kar  kliče  po  vsebinah  vezanih na  Frana  Levstika  in  Martina Krpana, a na njegove klice se še nismo odzvali. Medtem pa Martina Krpana uspešno tržijo drugod. Ta je postal del turistične vsebine marsikje na Notranjskem, v kraju njegovega rojstva pod Ilijevim kozolcem pa o njem ne zasledimo ničesar. Dodana vrednost kozolcev v Velikolaški pokrajini je iz vidika turizma enaka nič, saj ne ponujajo nobenih vsebin in posledično ne generirajo nobenega dohodka. Kozolci tako pri nas lastnikom primarno služijo kot garaže za delovne stroje, nekaterim so v veselje, drugim v ponos, vsem pa v finančno breme.

Velika dodana vrednost naše stavbne dediščine bi lahko bil grad Turjak. Gradovi širom Slovenije in Evrope ponujajo obilico vsebin in doživetij, ki privabljajo obiskovalce. Vsak grad je zgodba zase in obisk vsakega posebej ponuja mnogo različnih idej. Glede na zgodovino Turjaškega gradu in zgodovinski pomen grofov Auerspergov bi se vsebine morale nanašati na Turške vpade. Gre za pomemben del širše Evropske zgodovine, ki jo zaenkrat v Evropi celostno ne pokriva še nihče. Namesto zanimivih vsebin, obiskovalcev iz cele Evrope ter novih delovnih mest pa je obnovljen Turjaški grad, po zaslugi nepremišljenih potez vodstva občine, zaprt.

Največjo dodano vrednost v Velikolaški pokrajini pa bi zlahka našli v materialni in nematerialni dediščini naših prednikov, v načinu njihovega življenja in dela, v izročilih in navadah. Stritarjeva kašča naprimer ponuja oblico zanimivega orodja naših prednikov, manjka ji samo vsebina. A največja dodana vrednost se skriva v našem največjem bogastvu, to so Velikolaška društva, ki so nosilci naše materialne in nematerialne dediščine.

 

Dolžnosti odraslih za priložnosti mladih

V turizmu se nič ne zgodi samo od sebe in nič se ne zgodi čez noč. Delo v turizmu je delo na dolgi rok. Iz tega razloga bi morali vzpodbuditi predvsem mlade, da pričnejo z razvojem turizma pri nas, saj bodo oni tisti, ki bodo želi sadove svojega dela. Ena izmed odgovornosti odraslih, ki se je pogosto premalo zavedamo, je tudi zagotavljanje okolja v katerem imajo mladi priložnosti za nadaljnji osebni razvoj, za zaslužek, za zaposlitev. Turizem je ena izmed najbolj perspektivnih gospodarskih panog, ki beleži največjo rast. V primerjavi z turizmom druge gospodarske panoge v Velikolaški pokrajini še zdaleč nimajo tako dobrih “naravnih pogojev” pa so kljub temu bolje razvite. Glede na to, da sta v sodobnem turizmu snovna in nesnovna dediščina naših prednikov vse bolj iskana vsebina ter da turisti iščejo doživetja, ki jih povezujejo s preteklostjo, s predniki, z naravo in naravnim, imamo v Velikolaški pokrajini na voljo skoraj vse sestavine za uspešen razvoj turizma. Ta bi lahko prinesel prepotrebna delovna mesta in dodaten vir zaslužka za mnoge.

V tem trenutku nam manjka ključna sestavina za začetek razvoja turizma. Ta sestavina je vzpodbujajoče okolje. Odrasli smo odgovorni, da zagotovimo vzpodbujajoče okolje, ki bo omogočalo mladim da se vključijo v razvoj turizma pri nas. Nosilci in varuhi snovne in nesnovne dediščine naših prednikov so društva. Velikolaška društva bi lahko postala nosilci in prvi vzpodbujevalci razvoja turističnih vsebin. 

Društva bi morala pričeti vzpodbujati mlade, da se aktivno vključijo v delovanje, da prevzamejo odgovorne funkcije v društvih ter da iščejo nove priložnosti in nove vsebine. Mlade je potrebno vzpodbujati, jim naložiti odgovornost, jih pri tem voditi in izobraževati in jim omogočati razvoj. Seveda pa tudi društva pri svojem delovanju potrebujejo podporo okolja in prav v vlogo podpornika društev pri turističnih projektih bi morala odigrati občina. Društva, zavodi in posamezniki bi se morali povezati in skupaj načrtovati razvoj turizma. S pomočjo Občine Velike Lašče bi lahko skupaj postavili temelje dolgoročnega razvoja turizma. Skupaj bi morali zagotoviti okolje, ki bi mlade vzpodbujalo k njihovi dejavnosti na področju turizma. Skupaj bi morali osnovati raznolike vsebine in turistične programe. Občina bi morala ponujati organizacijsko, administrativno, finančno in infrastrukturno podporo pri razvoju turizma. Vsi skupaj bi morali razviti enotno turistično blagovno znamko pod enotnim turističnim programom. Ob tem bi morali zagotoviti različne turistične vsebine po principu grozdenja. To pomeni, da bi vsako društvo, zavod ali posameznik svojo turistično dejavnost  razvijal  in  opravljal  neodvisno  znotraj  vnaprej dogovorjenih izhodišč pod enotno blagovno znamko.

V turizmu šteje le načrtno in dolgotrajno delo, delo ki ga lahko opravi le institucija, ki ima sredstva in ljudi, institucija kot je Občina Velike Lašče. Ni res da se ne da, kot bi bil pričakovan odgovor vedno znova izvoljenega vodstva Občine Velike Lašče. Dokaz da se da je v uvodu omenjena Občina Šentrupert, poleg nje pa v Sloveniji najdemo še kar nekaj takih. Občina Velike Lašče bi morala podobno kot v uvodu omenjena Občina Šentrupert prevzeti svojo odgovornost in začeti z načrtnim in dolgoročnim delom razvoja turizma. Najprej bi morala postaviti cilje, načrtovati razvoj in strategije turizma. Morala bi zagotoviti administrativno podporo, iskati evropska sredstva in zagotoviti okolje, ki bo vzpodbujalo različne ideje in različne projekte vezane na turizem. Morala bi pripraviti finančne vzpodbude za vse turistične projekte ter posebne vzpodbude za mlade in njihovo dejavnost. A Občina Velike Lašče je le odraz njenih občanov. Zato je prvi korak pri posameznikih. Dokler sami ne bomo storili ničesar, toliko časa turizem v Velikolaški pokrajini ne bo niti trznil z mrtve točke.

 

Naša dediščina ni vredna nič

Kako torej unovčiti dodano vrednost? Stavbna, kulturna in nematerialna dediščina same po sebi niso turistična ponudba in kot take iz vidika turizma niso vredne nič. Iz stavbne, kulturne in nematerialne dediščine je treba ustvariti vsebino. Šele vsebina ki ponuja doživetje je dodana vrednost!

Stavbna, kulturna in nematerialna dediščina Velikolaške pokrajine so kot dobra zemlja. Tako kot dobra zemlja sama od sebe ne rodi ničesar razen plevela tudi stavbna, kulturna in nematerialna dediščina same od sebe ne ustvarja turizma ampak le finančna in druga bremena. Turistične vsebine so kot seme, boljše kot imamo seme, večji pridelek si lahko obetamo, slabše kot je seme slabši bo pridelek, brez semena pa pridelka ne bo. Tudi če dobro seme posejemo v dobro zemljo nam to še ne zagotavlja dobrega pridelka. Rastline je potrebno zalivati, pleti in negovati. Enako je v turizmu. Tudi če imamo stavbno, kulturno in nematerialno dediščino v katero smo naselili dobre vsebine, brez promocije, brez trdega dela in truda ne bo rezultatov. Čas je da prevzamemo odgovornost ter da sebi in mladim s pomočjo turizma v Velikolaški pokrajini zagotovimo okolje za nadaljnji osebni razvoj, za zaslužek in za zaposlitev.

Rok Borštnik

Spletno mesto uporablja lastne analitične piškotke, da lahko spremljamo obiskanost in posledično prilagajamo in izboljšujemo vsebine. Več informacij o piškotkih najdete na tej povezavi.
Sprejmi Zavrni