Kukavica še vedno poje

Zožen prerez naše zgodovine od paleolitika do današnjega dne. Mnenja sem, da ni nič grdega, če vsebino zgodovine še enkrat obnovimo, zlasti sprotno problematiko, škodovati pa tako ne more, kajti vsega le ne vemo. Gradivo sem črpal iz vseh javno dostopnih virov in lastnega znanja.

Nekje na robu, našega glavnega mesta, ki se zajeda med okoliške hribe: Rožnik, Šišenski hrib, Mestni hrib, Golovec, Šmarno goro in Ljubljansko barje, kukavica poje še vedno zastonj. Imeti pa moraš denar v žepu, ko jo slišiš prvič.

Strokovnjaki trdijo, da je na območju Ljubljanske kotline živel človek že v paleolitiku. Stalna naselitev pa se je začela z ljubljansko koliščarsko kulturo, ki naj bi nastala ob koncu mlajše kamene dobe. Ta prazgodovinska kolišča na Ljubljanskem barju so vpisana na Unescov seznam kulturne dediščine. V Starih gmajnah pri Vrhniki pa je najdeno 5200 let staro prazgodovinsko leseno kolo. Pozneje v 12. stoletju pred našim štetjem se prične kultura žarnih grobišč. S prodiranjem Rimljanov pride pod njihovo oblast tudi tukajšnja ilirska naselbina. Cesar Avgust prične graditi obzidje takratni Emoni, ki je končano v letih 14 do 15 našega štetja. Del tega obzidja stoji še danes za Aškerčevo cesto. Vse tedanje rimske poti še vedno vodijo v Rim, zlasti skozi naše kraje, ki so kot korenine kulturi sedanjega časa.

Slovenski naseljenci Emono poimenujejo v Gradišče. V času Samove plemenske zveze in kasneje Karantanije je območje le redko poseljeno, zato so v 8. stoletju prisiljeni priznati frankovsko oblast. V fevdalizmu se v virih Ljubljana prvič omenja leta 1144 z nemškim imenom Laibach in dve leti kasneje s slovenskim imenom Luwigana. Status mesta dobi leta 1230, (istega leta se prvič omenja tudi najlepši kraj na svetu, Rašica). V drugi polovici 13. stoletja postane Ljubljana prestolnica dežele Kranjske, a pride leta 1335 pod oblast Habsburžanov, ki ji ostanejo gospodarji dolga stoletja.

Mesto v preteklosti ni bilo veliko večje kot kakšno današnje podeželsko mesto. Furmanstvo skozi mesto je bilo krepko prisotno, vse do leta 1949, ko so še zadnjič pripeljali s parom konj premog pred HOTEL SLON. Na podeželju pa so bile velike družine, torej je bilo otrok, kolikor jih je dal Bog. Starša sta garala po njivah od zore do mraka, da sta preživela družino, a slabim življenskim in higijenskim razmeram je botrovala pogosta smrt otrok, kakor tudi mater. Zato ni nič čudnega, da so bili pri nekaterih hišah otroci tudi od dveh mater. To pa je bil povod, da je odšlo od doma veliko otrok. Poiskali so si delo, bolj za »žganc in spanc« ali kakršno koli drugo, pri bogatejših ljudeh v mestu. Kraševke so hodile v Trst pospravljat, bile so perice in nosile na tržnico pridelke, nekatere pa so odhajale v Aleksandrijo za dojilje. Iz osrednje Slovenije pa so odhajali, v Ljubljano in na Dunaj, kjer so moški v sezoni pekli kostanj, dekleta so bila hišne pomočnice in podobno. Mnoge so spoznale življenskega sopotnika, si ustvarile družino in postale meščanke. Vsak, ki se je vrnil z Dunaja pa je dejal: »Če greš na Dunaj, moraš pustiti trebuh zunaj«.

Leta 1908 na Balkanu, bolje v Sarajevu prične z ilegalnim delom organizirana skupina »Mlada Bosna«. Njen smisel upora je bil, znebiti se Avstro-ogrske oblasti. Organizira upore, vstaje in atentat, ki ga je izvedel Gavrilo Princip 28. Junija 1914. leta. Pri atentatu je bila smrtno zadeta žena Franca Ferdinanda in sam prestolonaslednik. Za to dejanje je Avstro-ogrska obtožila takratno državo Srbijo in ji 28. julija leta 1914 napovedala vojno. S to napovedjo pa se je v bistvu pričela prva svetovna vojna, 1914–1918. Po zgodovinskih virih pa Srbija z atentatom ni imela nič.

Prva svetovna vojna je v svoj mlin potegnila vso Evropo. Za nas je pomembna pred vsem soška fronta, ki je terjala več kot milijon človeških življenj različnih narodnosti. Med njimi so bili tudi slovenski fantje, ki jih pa ni bilo tako malo. Nekatere župnije so jim postavile skupni spomenik z imeni padlih in če pogledamo samo enega izmed njih, nekje na robu osrednje Slovenije, v Trebnjem, je na pročelju župnijske cerkve obeležje z 42 žrtvami. Zanimivo je, da prevladujejo imena Anton, ki jih je kar 12. Razdejanih je bilo tudi veliko vasi, v obsegu tako opevane smaragdne reke Soče.

Simon Gregorčič, rojen v gorski vasici Vrsno pod Krnom 15. oktobra leta 1844 je že v šolskih klopeh napisal domoljubno pesem Soči. Pozneje jo je oblikoval in objavil leta 1879. V pesmi jo nagovori: Krasna si, bistra hči planin, brhka v prirodni si lepoti, ko ti prozornih globočin nevihte temne srd ne moti; krasna si, hči planin!

Gregorčič kot jasnovidec, zapiše v pesmi, v eni od kitic:

Tod sekala bridka bodo jekla, in ti mi boš krvava tekla: kri naša te pojila bo, sovražna te kalila bo!

Pesnik Simon Gregorčič, imenovan Goriški slavček je umrl 24. novembra leta 1906. Pokopan je v bližini rojstnega kraja v vasi Smast, na prijaznem hribčku ob cerkvi sv. Lovrenca nad reko Sočo.

V času soške fronte je bilo zlasti, veliko topovskega obstreljevanja. Med tem so bile do tal porušene vasi v predelu Kolovrat nad desnim bregom Soče. Soške morije se je udeležil tudi kot vojak, pozneje ameriški pisatelj in novinar Ernest Hemingway (1899 – 1961). Opisuje jo v romanu Zbogom orožje, po katerem je bil posnet tudi film. Avstro-ogrska država je izgubila vojno in tudi razpadla. Star pregovor pravi: »Veliko lovcev, zajčkova smrt«. V Ljubljani pa so že 31. oktobra leta 1918 ustanovili narodno vlado za Slovenijo. 23. novembra 1918 pa je general Rudolf Maister osvobodil Maribor s slovenskimi vojaki. Rudolf Maister-Vojanov slovenski pesnik, general je bil rojen v Kamniku 29. marca 1874. Nato živi nekoliko zagrenjen na Uncu, kajti iz Ljubljane so mu očitali, da je deloval na svojo pest. Pokopali so ga z velikimi častmi na pobreškem pokopališču v Mariboru 28. junija 1934.

Razveseljiva novica prihaja iz Zgornjega Posočja, ko so 8. februarja 2016. leta, poskusno vpisali na Unescov seznam Pot miru od Alp do Jadrana – dediščino prve svetovne vojne, kar je prvi korak k nominaciji. Na tej poti je tudi edinstvena, lepo poslikana cerkev Sv. duha na Javorici, ki so jo v času vojne naredili vojaki iz desk zabojev za strelivo.

Pred leti pa so v Zgornjem Posočju uredili sto kilometrov dolgo pot od Loga pod Mangartom do Mosta na Soči, kjer si obiskovalci lahko na šestih mestih na prostem ogledajo in doživijo na svojevrsten način prvo svetovno vojno in ostanke preteklosti.

1. decembra 1918. nastane nova država SHS, to je Srbov, Hrvatov in Slovencev. Za kar se odloči Narodna vlada v Ljubljani z dobršnim delom Slovenije. Že kmalu pa se pokaže velikosrbski unitarizem.

3. oktobra 1929. leta se SHS preimenuje v Kraljevina Jugoslavija, z glavnim mestom Beograd in združuje vse narode tedanjega ozemlja.

6. aprila 1941. leta nacistična Nemčija napade Jugoslavijo, ki razpade. Pred tem še ne osemnajst letni kralj Petar Karađorđević in vlada zapustijo državo. Najprej zbežijo v Egipt, nato v London. Slovenijo sta si po predhodnem dogovoru razdelila Hitler in Mussolini, ki nato dobesedno tekmujeta kdo bo pobil in razselil več Slovencev in spravil v koncentracijska taborišča.

Sv. Frančišek Asiški (1181 – 1228) je bil eden od izobraženih italijanskih svetnikov, ki za časa življenja zapiše: Nikogar ne imenuj za sovražnika, saj so vsi tvoji dobrotniki in nihče te ne prizadane. »Kako lepa misel, a žal le iluzija«!

26. maja 1941. leta je Hitler ob prihodu v Maribor ukazal novoimenovanemu gavlajterju Uiberreiterrju: »Napravite mi to deželo zopet nemško!« S temi besedami je izrekel smrtno obsodbo nad slovenskim narodom.

31. julija 1942. je Mussolini v Gorici govoril svojim generalom: »Ta dežela se je tako izrodila, da bo treba strupeni sad pokončati z ognjem in mečem…«

Slovenski duhovnik in pisatelj Franc Saleški Finžgar je poročal, da mu je na zaslišanju podpolkovnik Giussepe Agueci dobesedno dejal: »Vsi Slovenci bi morali biti pobiti, vsi kot psi in brez vsake milosti!«

A partizanski pesnik, Destovnik Karel-Kajuh (1922 – 1944) je zapisal v pesmi svoji materi:

Mama, lepo je živeti, toda za kar sem umrl, bi hotel še enkrat umreti!

Pesnik, Oton Župančič (1878 – 1949) zapiše: Domovina je samo ena, nam vsem dodeljena.

Pisatelj, Ciril Kosmač (1910 – 1980) (največji slovenski pisatelj 20. Stoletja). Njegove resnične domoljubne zgodbe, o trpljenju Slovencev, v času med drugo svetovno vojno, po katerih so posneti tudi filmi, ti sežejo v globino duše.

A vojna je vojna in vsaka je grda. Od kar obstaja svet, so se ljudje pobijali med seboj, kajti človek se loči od živali samo po tem, da se načrtno razmnožuje. Hkrati ima višje razvit um kot žival in si zna zamisliti najbolj boleče načine, kako izkazati svojo moč nad žrtvijo. O najstarejših do najnovejših vojn po vsem svetu, je napisanih na tisoče knjig z resnično svetovno zgodovino in posneto nešteto filmov. Tako, da se vprašaš: Ali je na svetu, sploh kdo »človek« in kje je Bog?

Zanimivo je, da vsak, ki je kadar koli pričel vojno, jo je tudi izgubil. Žal pa se tega niso zavedali, ko so jo pričeli. In kako preroške so besede, ki jih je izrekel Jezus: »Spravi meč na njegovo mesto, kajti vsi, ki primejo za meč, bodo z mečem pokončani«!

9. maja 1945. leta se konča druga svetovna vojna, a svobodo smo še dolgo v strahu in dvomu doživljali, kajti v času okupacije je bilo doživetega preveč gorja, da bi bilo to res. A kakor koli, po nekaj letih svobode je zlasti mladino zvleklo v mesta po zaslužku, pred vsem v šole, za lepše življenje. Toda soočili smo se, zlasti s starejšimi in njihovimi stoletnimi navadami in običaji, ki so prehajali iz roda v rod. V šoli so nas sicer učili, da smo vse ogovarjali s tovariš ali tovarišica, a smo večkrat doživeli ne ljub dogodek, zlasti na takratnem ljubljanskem tramvaju, ki je bil vedno nabito poln. Če si hotel izstopiti, si se moral ves čas pomikati proti izhodu spredaj, med tem pa si moral kar nekajkrat izreči: »Tovariš-ica, a se mi umaknete prosim, da bom izstopil«? Vse pa je bilo odvisno od tega, na koga si naletel s svojim nagovorom. Namreč, marsikdaj nam je kdo zabrusil. »Kaj sva krave skupaj pasla«? Drugi pa so osorno odgovorili, če smo jim rekli gospod. »Gospodje so v Avstriji«. Pa si pomagaj, če si moreš, take so bile pač takratne razmere, dokler se nismo naučili razlikovati ljudi; komu kaj odgovarja. Ko ravno omenjam tramvaj, naj dodam, da ga je uvedel dolgoletni župan Ljubljane Ivan Hribar 6. septembra leta 1901 Vozovnica za tramvaj na eni od relacij leta 1951 je stala 2 dinarja, toliko kot sveža žemlja, da si bil vedno v dilemi. Po ljubljanskih ulicah je uradno vozil vse do 20. decembra leta 1958, ko smo ga po Čopovi ulici pospremili na zadnji vožnji.

V najstniških letih od 1949 do 1954 smo razmišljali in se pogovarjali med prijatelji o samostojni Sloveniji, ko ni bil rojen še noben poznejši osamosvojitelj. Veliko smo razpravljali, gradili gradove v oblakih, pred vsem o večjem kosu kruha. Nagovarjali so me, da zbežimo čez mejo, nato pa so se odločili in zbežali sami. Nekateri so imeli celo toliko poguma, da so se poslovili s stiskom roke in prijateljskim objemom. Bili smo mladi in polni želja, a razmere so se sčasoma same po sebi uredile. Vztrajali smo na domačih tleh, bili smo enaki med enakimi in nikogar niso tepli. Vsem je bilo nudeno izobraževanje in napredovanje. Dela je bilo kolikor si hotel in, kjer si ga hotel. Do strehe nad glavo smo prišli vsi, le vztrajati je bilo potrebno.

Pripadam namreč generaciji, ko sem v zgodnjem otroštvu odraščal v kraljevini Jugoslaviji, italijanskem fašizmu, nemškem nacizmu, 45 let v Jugoslovanskem komunizmu-socializmu in po letu 1991 v Neodvisni državi Republiki Sloveniji, kot upokojenec.

26. junija 1991. leta je nastala: »Neodvisna država Republika Slovenija«, ki pa je bila tekom let, ozemeljsko že veliko manjša zaradi apetitov do našega ozemlja iz sosednjih držav. Kajti velik del našega ozemlja je ostalo Avstriji, ki je leta 1918 po prvi svetovni vojni izsilila plebiscit. Zahodni del Primorske pa so takratni odločujoči v Evropi dodelili Italiji že pred prvo svetovno vojno, po prvi, kot po drugi svetovni vojni. A bili smo složni in premoženje, ki smo si ga ustvarili z lastnimi rokami in odrekanjem, v takratni skupni državi Jugoslaviji, prenesli v novo državo Republiko Slovenijo. V novo domovino Slovenijo smo vstopili složno in zavestno kot še nikoli v zgodovini. Prenesli smo umsko in družbeno lastnino, bogato tehniko, tehnologijo, izkušnje, znanje in mednarodni ugled na trgu. Kdor ni tega doživel in soustvarjal, danes enostavno vsega tega ne more razumeti. Ta trend bi se po mojem mnenju, moral obdržati, za vsako ceno. Visoka politika pa naj bi šla svojo pot, kajti postopoma se da vse rešiti, ne da bi povzročali nove krivice, a za to sta potrebni strpnost, znanje in spoštovanje, ne samo pohlep in sovraštvo. Tako pa so se vsi upi in hrepenenja že kmalu razblinila v nič. Kajti državo ni vodil državni aparat, temveč trenutna strankarska struktura, kar je vedno izrazitejše. Ugledni pokojni politik g. Dr. France Bučar je po nekaj letih javno dejal: »Vse bolj prihaja do izraza, katera stranka si bo prilastila več podjetij, kajti to je pogoj vladanja. Med drugim je dodal: »Dokler bodo ljudje imeli star denar, bo še šlo, hudo bo, ko jim ga bo zmanjkalo«.

Danes se moramo vprašati: Kje je ljubezen, odpuščanje, prijateljstvo, sodelovanje, topel stisk roke? To naj bodo energije človeka in družbe, da končno spoznamo, da nismo na svetu zaradi politikov in političnih strank, temveč zaradi ljudi – državljanov.

Žal je Slovencem usojeno, da izgubljamo že od Samove plemenske zveze in kasneje Karantanije. Prerokovano nam je celo, da se ne bo obdržal Slovenski jezik. Res nas je samo dva milijona, oziroma 101 prebivalec na kvadratni kilometer, a še vedno velja Kajuhova pesem:

Samo milijon nas je, milijon umirajočih med mrliči milijon, ki pijejo mu kri biriči,

Danes nastaja nov družbeni red, red srednjega razreda, ki komaj še shaja z dohodkom. Hkrati se poraja visok družbeni red, ki nima nikakršnih zaslug, da nosijo tako pokončno svoje glave in si hkrati jemljejo pravico do nadgrajevanja iz skupne vreče. Kajti v vsakem družbenem redu obstaja matrična organizacija z opisom del in nalog in temu ustrezno nagrajevanje. Dan ima samo 24 ur, ki je temu primerno ustrezno razdeljen. Osem ur spanja, osem ur dela in osem ur prostega časa. Vse drugo je anomalija, oziroma požrešnost. Nekoč sem celo slišal po televiziji, ko je sindikalni zastopnik dejal: Mi odpiramo glave in temu primerno zahtevamo večje plače. Ni pa povedal, koliko jih po odpiranju preživi. V matrični organizaciji kadrovanja opisa del in nalog je predvideno tudi odpiranje glav. Nekateri pa odpirajo pivo, a vsak za svojo ceno. Vsi pa po pravilih, ki jih določa organizacija kadrovanja opisa del in nalog, in pika.

Finance.si – Danes petina Slovencev živi pod pragom revščine. Za enočlansko gospodinjstvo je prag revščine 7.152 €, oziroma 596 € mesečno. In koliko zaposlenih mora preživeti družino z nekaj stotaki plače. A se le kaže po toliko letih manjši porast BDP od katerega pa mali človek ne bo imel popolnoma nič. Je pa res, da jih hkrati veliko živi tudi v izobilju, a se ne zavedajo, da so nesrečni, ker nimajo prijateljev. Kajti še vedno velja, da od vsega, kar ti modrost nakloni za popolno srečno življenje, je največ vredno, da imaš prijatelja.

Po vsej verjetnosti smo v naših krajih še daleč od revščine, ali pa smo skregani z logiko. Kajti ko se zapelješ po Beli krajini in ostali Sloveniji opaziš skrbno obdelane njive in pokošene travnike. Naši domači kraji so po vsem drugačni. Zapeljite se samo po glavni cesti od Turjaka do Kolpe, kaj šele širše od vasi, do vasi po deželi in prepričali se boste z žalostno podobo zaraščenih njiv, zlasti cela Bloška planota. Upam si trditi, da bodo v prihodnosti vasi sredi gozdov, v katerih bodo zveri in visoka divjad, kar je cilj odločujočih Združene Evrope in naših gorečih prijateljev lova.

V letu 2015 se zaporedni dogodki z migranti in begunci še kar vrstijo. Najprej so prihajali po Sredozemlju (blizu 200.000) z gumijastimi plovili. Pri tem je utonilo celo nekaj sto migrantov, preden so dosegli italijanski otok Lampeduza. Naslednji valovi so si utirali Balkansko pot, z več sto tisoči migrantov in ekonomskih beguncev, ki kot velika reka dobesedno preplavi, domala pol Evrope. Zlasti iz Sirije, Afganistana in Iraka, ki bežijo z družinami pred vojno. Kako srhljiv pogled je na matere z majhnimi otroki, ki imajo vsi tako odsotne in hkrati žalostne oči, ki ne povedo nič, le gledajo v praznino dne, v materinem naročju, ker mu ne more nuditi tople postelje. Vse matere sveta, ne glede na barvo kože, imajo rade svoje otroke in vsi otroci sveta se radi stisnejo k svojim materam.

Naši predniki so že tedaj govorili, da bo Evropi zavladala druga rasa. Zaskrbljujoči so zlasti islamisti, ki za ustanovitev lastne držav po tekočem traku od države do države netijo vojna žarišča. Poslužujejo se zlasti terorizma ne glede na državo in lokacijo, pri tem pa umirajo ljudje, ki s tem nimajo nič. Iz ogroženih območij bežijo družine kot migranti in kam drugam kot v Evropo. Hkrati se jim pridružujejo ekonomski begunci iz drugih držav, zlasti iz Irana, Libije, Eritreje in ostalih držav nekdanje Jugoslavije in Albanije. Znan italijanski sociolog je že pred leti napisal študijo, da je v vsaki državi moteča nad 5% prisotnost tujcev. Kajti poveča se obojestranska nestrpnost, agresivnost in celo sovraštvo. Za nas, kot samo dvomilijonski narod bi nastala kriza s 100.000 migranti, že prava, skoraj ne rešljiva nadloga. Ja, nič dobrega se nam ne obeta, pa če to želimo, ali ne! Strokovnjaki napovedujejo, da se bo število migrantov na pomlad povzpelo na 20 milijonov, ki bodo v velikih valovih pritiskali na meje. To pa je taka množica, ki jo ni nihče več sposoben, z nobenim sredstvom zaustaviti, ali preusmeriti. Na srečo so le našli evropski voditelji skupni jezik, da so z 20. marcem 2016. leta pričeli zavračati begunce na Turški meji in hkrati pričeli kontrolirano spuščati migrante z vojnih področji in razdeljevati po kvotah po državah Evrope.

Kaj pa naši mladi izobraženi ljudje, ki ne dobijo dela, da tavajo v temi, kajti preveč skrbi človeku življenje uniči, premalo skrbi ga izniči? V moji mladosti je veliko mladih ljudi bežalo čez mejo, za večjim kosom kruha in pri tem tvegalo svoja življenja, ker jih je država obravnavala kot politične ubežnike. Danes pa je država vesela, če gredo iz države, da jim ni potrebno skrbeti za njihovo zaposlitev, rečejo pa jim ekonomska migracija. Hkrati pa se vsaka trenutna oblast hvali z zmanjšanjem nezaposlenih, kajti še vedno velja pregovor: Če hodiš samo naravnost, ne boš prišel daleč. Ali: Čez življenje se lahko pritožujemo le, če od njega pričakujemo nemogoče.

Pravijo, da imamo danes demokracijo: Ustava nam celo dovoljuje v 39. členu, javno izraziti svoje mnenje. In kaj imamo od tega? Kaj ni boljša demokracija, da si zdrav in živiš po svoje. Tako so živeli naši stari starši. Lepo počasi, korak za korakom in vsi so prišli na cilj.

Jože Škulj