Uvodnik

kn2naslPrva številka KN v marcu je naletela na ugoden odmev, kar nam je seveda dalo dodatni pogum in zagnanost. Kritike so večinoma dobre, seveda pa so tudi razne drugačne izjave in komentarji. Ti so več ali manj produkt službenih čenč raznih uradnih in neuradnih skupin in posameznikov, ki pljuvajo in obrekujejo vse, kar ni v njihovem obsegu plašnic, podobnih kot pri furmanskih konjih, samo da so te plašnice hujše, ker so v glavah.
Pogost očitek je, da smo premehki in premalo ostri ter kritični do dogajanj v občini in širše. Nekaj komentarjev je glede oblike, ki da preveč spominja na Troblo, tudi da je preveč kulture in podobne »navlake«. V uredništvu bomo kljub temu poskušali slediti smernicam v prvi številki, zato bomo predvsem odpirali nove teme, nalizirali sedanje stanje in predlagali možne rešitve.
Velike Lašče in okolica je v svoji zgodovini dala veliko »velikih« mož in žena in rojeva jih seveda tudi sedaj. Tu nimamo problemov. Težava je predvsem v tem, da lokalna politika ne upošteva vse te pameti, kar ima za posledico, da je območje, ki ga zaseda naša občina, realno gledano – nerazvito. Seveda so statistični pokazatelji, s katerimi se včasih pohvali naša občinska uprava, malo drugačni. Vendar pa vsi vemo, kaj je uradna statistika in na kakšen način se prihaja do rezultatov. Lep primer je bila raziskava, narejena v letu prodaje deleže Holdinga mesta Ljubljane, ko je priletelo iz Ljubljane kup denarja. Takrat so se enormno povečali prihodki, nekaj se je naredilo, drugo leto pa je bilo spet vse po starem.
Največji razcvet so Velike Lašče, po mojem mnenju, doživele od začetka 20. stoletja do druge svetovne vojne. Takrat smo dobili trške pravice, imeli smo sodnijo, zapore, notarja, dokaj razvito infrastrukturo (ceste, železnico) in kar nekaj obrtnikov. Na Cereji je bila zgrajena tudi elektrarna. Seveda je bil najbolj zaslužen za ta razcvet Ivan Pucelj, kmet, časnikar, politik, večkratni minister v Jugoslaviji itd. V pričujoči številki pišemo predvsem ali zopet o turizmu, potencialu naše lesne mase, o novih ustvarjalcih na področju kulture, drugo pa so stalne rubrike.

Srečujemo se z začetniškimi težavami, zato mi vedno pride na misel tista Levstikova, da Pes ne pogine hitro. Leto 2017 se nam zelo hitro približuje, kanalizacije in čistilne naprave nimamo, število hišnih čistilnih naprav pa
lahko preštejemo na prste nekaj rok. Spominjam se dogodka na občinskem svetu pred dobrimi desetimi leti, ko sem kot edini član sveta glasoval proti proračunu občine. To je bil do takrat in še nekaj let kasneje, edini glas proti sprejetju proračuna. Vzrok mojega nestrinjanja je bil – kanalizacija. Naša stranka je imela v programu izdelavo kanalizacije in čistilne naprave in ker zadeva ni bila uvrščena v proračun, sem bil seveda proti.
Tudi veliko premalo se naredi za črpanje evropskih sredstev, vendar za to potrebuješ izdelane uradne projekte, ki pa jih naša občina nima. Vseskozi že trdim, da bi morali imeti na občini izdelanih nekaj kubikov različnih projektov, ki bi bili seveda usklajeni s razvojno strategijo občine in bi bili vedno na razpolago. Seveda za to rabiš prej tudi strategijo.
Bliža se nam tudi pohod po Kulturni poti. Ta pohod se nikakor ne prime v slovenskem prostoru, število obiskoval ev vsa leta stagnira, celo manj jih je kot v začetnih letih. Če poznam 90 % pohodnikov nekaj ni OK. Pustimo to da se vlaga premalo sredstev v reklamo in tehnično vzdrževanje poti. Moti me predvsem to, da nikjer na trasi ne morem kupiti domače klobase, mošta, in drugih »domačih kmetijskih izdelkov«. Za to pa gotovo ni kriva občina.

Gremo naprej.

Robert Hren